Pozimi 1945 se je moj oče večkrat odtihotapil iz taborišča, da bi poiskal hrano. Ena od the pustolovščin mu je še posebej ostala v spominu.
Hiša v Aignu, v hiši mlada ženska, mogoče je imela okrog 25 let, s svetlo rjavimi lasmi. Ko sta se moj oče in njegov prijatelj pojavila pred njenimi vrati, ju je hitro odpeljala v hišo in jima dala sendvič z jajcem na oko ali umešanimi jajci. Ko nimaš hrane ali pa vsake toliko poješ eno dragoceno jabolko, se ti sendvič z jajcem vtisne v spomin kot nekaj res posebnega. Moj oče se spomni, da je bila v hiši še ena deklica, mogoče okoli 12 let, ki je prav tako imela svetlo rjave lase. In v hiši se spomni tudi moškega.
Videti v hiši moškega je bilo zelo nenavadno, saj so vse lokalne moške vpoklicali. Razen nemških paznikov in vojakov leta 1945 v okolici St. Anne ni bilo nobenih moških. Vsi so bili prisilno vpoklicani in so se borili v vojni.
Bi lahko našli to nenavadno hišo, kjer je prijazna mlada ženska mojemu očetu dala sendvič z jajcem? Bi lahko našli vsaj kakšno hišo, kjer so ženske pomagala Židom, medtem ko so se njihovi možje, očetje in bratje borili na strani nacistov? Sploh še obstaja 60 let kasneje? In bomo še vedno našli koga, da se mu zahvalimo?
Ustavili smo se pred hišo, ki nad vrati nosi ime Lackner. Ga. Weinhandl nama je povedala, da je to dom ge. Marie Lackner, 85-letne ženske, čigar hči smo spoznali v šoli. To je ženska, katere zgodba je razstavljena na panojih v šoli poleg zgodbe mojega očeta. 60 let je pripovedovala, kako je dajala hrano Židom. 60 let je moj oče pripovedoval, kako so mu prijazne ženske v teh vaseh dajale hrano. Sta pripovedovala isto zgodbo? Sta se spominjala različnih delov istega scenarija? Kmalu bomo izvedeli.
Nenajavljeno smo potrkali na vrata. Ga. Lackner je bila presenečena in najprej se je morala preobleči v lepšo domačo haljo, potem pa nas je povabila v hišo. Moj oče in ga. Lackner sta približno uro izmenjevale spomine, ga. Weinhandl je prevajala, jaz pa sem vse posnel. Počasi je bil že čas kosila in strinjali smo se, da se moramo vrniti.
Vrnili smo se h ge. Lackner, tokrat je bilo naše srečanje bolj uradno in ponovno sta se nama pridružila župan ter njegova žena. Ga. Lackner je bila zdaj oblečena v čudovito obleko, prisotni pa sta bili tudi njeni hčerki Cäzilia in Mary. Postregle so nam umetelne sendviče s šunko in sirom ter jabolčnik. To je sprožilo še en spomin. V hiši, kjer je moj oče dobil sendvič z jajcem, so mu prav tako postregli domač jabolčnik. 60 let kasneje v vasi še vedno strežejo jabolčnik. Še več pogovorov. Še več zgodb. Moj oče se spomni, da so ga v ˝hiši z jajci˝ odpeljali na verando. Cäzilia pove, da je njihova hiša nekoč imela verando, vendar so jo kasneje predelali. Še več spominov: mlada ženska s svetlo rjavimi lasmi. Cäzilia pove, da je njena mati, danes 85-letna ga. Lackner, imela takrat 25 let in svetlo rjave lase. Moj oče se spomni druge deklice, ki je bila takrat najstnica. Cäzilia pove, da je bilo tam več mladih deklet – sestričen starejše ge. Lackner, in ena od njih je imela 12 let, njeno ime pa je bilo Marta (srečali smo jo naslednji dan). Kaj pa moški v hiši? Moj oče se spomni, da je sedel v naslanjaču v sosednji sobi. Ni vstal. Zdelo se je, da je bil invaliden. Cäzilia pove, da je bil v hiši njen stric, ki je okreval po poškodbi hrbta, ki jo je prejel v vojni. Imel je samo eno nogo!
60 let je ga. Maria Lackner pripovedovala zgodbo, kako je pomagala dajati hrano prisilnem delavcem, zdaj pa je razkrila še nekaj, kar se nam je zdelo nezaslišano: 60 let se je pravzaprav počutila krivo. Krivo, ker ni naredila več, da bi pomagala Židom!
